[ Pobierz całość w formacie PDF ]
je ni hotel niti pogledati. Jako je omiloval Franceljna, da
je imel tako grdo mater. O fantu je prav rad govoril in ga
na vso mo� hvalil. Zato ga 0 e ni toliko �islal, da ne kra-
de. Dejal je: ,Krasti ne sme nih�e. Kdor ni tat, ne zaslu-
�uje 0 e posebno hvalo. Najlep0 e je to, da raje strada
nego bera�i kruha pri drugih ljudeh. �e doraste, bo iz
njega mo�, ki bo vreden te besede.
Rezika je tedaj �e doma zvedela, kako zapu0 �en je
Francelj. Na pa0 i sta se ve�krat videla. �e ga je vpra0 ala,
kako mu je, je rekel vselej: ,Prav dobro. Svoje rev0 �ine
ji ni nikoli poto�il. Priljubil se ji je �e precej od kraja.
67
PRI PASTIRJIH NA �ABJEKU
BESeDA
Hotela mu je pomo�i, pa ni znala, kako; sama se je bala
mu kaj ponuditi, on pa je mol�al. Ko sta pasla blizu sku-
paj, se je lahko naklju�ilo, da ga je �ula prositi ka�o za
malo ju�ino. Pri0 la ji je prilika, da mu pomore. Najbolj
pa jo je veselilo, da je delala to skrivaj. Stra0 no se je sme-
jala, ko je pomislila, kako bo fant debelo gledal, da bo
na0 el torbo polno in da bo res trdno verjel, da mu hra-
no nosi ka�a. Ko je videla, da Francelj ve, kdo mu izka-
zuje dobroto, ji je bilo pa tudi prav, samo nekoliko ga je
o0 tela, zakaj ji ni nikoli ne besedice zinil, da toliko strada
in trpi. Povedala mu je, da ga Lokarjevi poznajo, da je
tako priden, in da jim je v0 e�, da vzame s sabo tudi zanj
kaj malice. Rekla mu je na pol resno na pol 0 aljivo: ,Ve0 ,
Francelj, odslej ti ne bom nosila ve� skrivaj, pa se ne bo0
smel braniti. Saj si bo0 to, kar bo0 dobil, prislu�il. V�asi
te bom zapodila, da mi bo0 zavrnil kako kravo; v�asi mi
bo0 kaj za�vi�gal in zapel ali pa kaj pravil; kadar bo de-
�evalo, mi bo0 dr�al marelo; moral bo0 ostati, kolikor bo
mogo�e, pri meni in me rad imeti. Vidi0 , saj te imam
tudi jaz tako, oh tako rada, da ti ne morem povedati, za
druge pastirje pa ne maram ni�, ker so tako kradljivi in
hudobni. Ve0 , kadar jim bom kaj ponagajala in me bodo
hoteli tepsti, mi bo0 moral priti na pomo�.
Tako je govorila fantu mala porednica pa ni bilo �udo,
da ga je ujela. Ogibaje se tovari0 ije, sta jela hoditi, igra-
ti in pasti sama zase. Rezika se je dr�ala Franceljna ka-
68
PRI PASTIRJIH NA �ABJEKU
BESeDA
kor smola, nosila mu je ne le kruha, meso in klobase,
ampak tudi naj�lahtnej0 ega vina iz doma�e kleti. Mati je
bila vanjo tako zatelebana, da ji ni mogla ni� odre�i, za
kar koli jo je prosila.
Ali Francelj jo je pa znal tudi kratko�asiti. �vi�gal ji je
v dva cepa, kar se ne �uje povsod, in pel je kakor zvon.
Vsak �lovek je obstal, �e je zadonel njegov tenki, zraven
pa krepki glas. Pripovedoval pa ji je take burke in novi-
ce, da se mu ni nehala smejati. Pravil je to, kar je od dru-
gih sli0 al, ali marsikatero je pa tudi sam uganil. Ni bil
dopolnil 0 e petnajst let, pa je znal �e pesmi skladati in
izmi0 ljevati si uganke in vsakovrstne pravljice. Doma ni
Rezika skoraj ni� drugega govorila kakor o svojem vese-
lem Franceljnu. Mati je ni za to kar ni� zmerjala, mor-
da si je mislila: Ni nevamosti, sta 0 e otroka. Popra0 evala
jo je celo 0 e sama: ,No, kaj dela tvoj 0 ocelj? In kadar ji
je dala malo ju�ino, je rekla: ,Na, tu imata ti in tvoj
ti�ek. Rezika se je zakrohotala: ,O, saj je res moj. Tega
ti�ka ne bom izpustila iz kletke, pa ne bi hotel uiti, �e bi
mu jo prav odprla.
Ali iz te otro�je igre se je razvila huda resnica, od ka-
tere je marsikaterikrat glava zabolela ne Lokarico,
tem bolj pa je njenega mo�a. Trlica je s sinom tako grdo
ravnala, da je 0 el od nje pro�. Mesar ga je vzel za pastirja
in se ni pokesal. Tako zvestega in pridnega slu�abnika ni
bilo v treh farah. Mesto koze je pasel zdaj Francelj kra-
69
PRI PASTIRJIH NA �ABJEKU
BESeDA
ve in vole. Pa0 nika mu pa ni bilo treba premeniti, z Re-
ziko sta ostala skupaj 0 e nekoliko let. Ko sta bolj odras-
la, sta se morala lo�iti. Ona je pomagala doma materi, za
�redo je dobil Lokar pastirja iz svoje bli�nje rodovine,
bratran�evega sina. Francelj pa se je preselil na Krko v
mlin, da se izuri za mlinarja. Toda videla sta se dostikrat,
�e ne med tednom, pa gotovo vselej v nedeljo, brez njiju
ni minil noben cerkveni shod, noben semenj.
Lokar se prej ni brigal dosti za to prijaznost, ko pa je
deklica odrasla, ga je za�elo skrbeti. Zdaj ni Franceljna
ni� ve� hvalil, dasiravno se je 0 e zmerom vse dobro o
njem �ulo, v�asi ga je celo zani�ljivo imenoval bera�a,
capina, pankrta. Reziko je to neznansko �alilo in jezilo.
Zagovarjaje ga, je enkrat z nogo kar ob tla po�ila in za-
vpila: ,Tega pa �e ne trpim, da bi dajal kdo take priim-
ke Franceljnu. Sram vas bodi! Zdaj se je pa tudi stari
razsrdil in ji ostro prepovedal, da ne sme nikoli ve� ho-
diti z njim ne v kr�mo ne po cesti, druga�e da ji bo po-
kazal svojo o�etovsko oblast tako, da bo �utila. Rezika je
rekla: ,Storite, kar ho�ete, ali vedite, da se dam raje ubiti,
nego da razderem prijaznost s Franceljnom. Midva se
ne potepava in ne po�enjava ni� slabega, najine pogo-
vore sme poslu0 ati brez pohuj0 anja vsak otrok. Zdaj ste
zvedeli mojo misel, zanaprej me pustite glede njega na
miru. Ta osornost je Lokarja 0 e bolj razka�ila, da je pi-
70
PRI PASTIRJIH NA �ABJEKU
BESeDA
hal kakor gad in bi bil Reziko gotovo pretepel, ko mu ne
bi bila ubranila �ena.
Pa tudi Lokarici je za�ela ta ljubezen presedati. Opo-
minjala je h�er, da naj ga za bo�jo voljo pusti, saj sama
vidi, da je ne more vzeti. Kdor ni� nima, na �enitev ne
sme niti misliti. Rezika se postavi pred mater in ji veli:
,O �enitvi se nisva 0 e menila, nama se 0 e ni� ne mudi. Ali
tega ne morem razumeti, zakaj me Francelj ne bi smel
vzeti. Trdna sva oba, delati tudi znava, z bo�jo pomo�jo
bi se pre�ivela, �e mi prav ne daste ne krajcarja za doto.
Punca je svoje ljudi dobro poznala, pa se je za�ela ma-
teri na vso mo� prilizovati in dobrikati. Me�ila jo je s
pro0 njami in solzami in jo res ome�ila. Lokarica re�e
mo�u, ko je bil bolj0 e volje: ,Ti, morda vendar ne bi bilo
tako napa�no, �e bi se s Franceljnom s�asoma kaj nare-
dilo. O teh besedah zgrabi Lokarja taka jeza, da veli
[ Pobierz całość w formacie PDF ]